Zakaj neki bi nekdo, ob obilici relativno poceni fotografske opreme, zapravljal čas z risanjem tega kar vidi skozi teleskop? Ali je sploh kakšno upanje, da se bi lahko tako "primitivna" in zastarela metoda kosala z hitrostjo in natančnostjo (digitalnega) fotoaparata ter neomejenimi možnostmi obdelave posnetka z računalnikom?
Odgovor je preprost - skica se niti priblizno ne more kosati s podrobnostmi in barvami fotografije. Ima pa skiciranje dve veliki prednosti pred fotografijo. Ne, ne govorim o ceni ali enostavnosti, ampak o naslednjem. Na skici je (bolj ali manj) natančno to, kar je opazovalec v danih razmerah videl skozi opazovalni instrument. Kaj hočem s tem povedati? Pri pregledovanju svojih fotografij ter fotografij v astronomskih revijah oz. na Internetu se mi je zdelo, da razne objekte poznam(o) samo še po fotografijah. Spomin na pogled skozi okular je počasi bledel ob impresivnosti fotografije. Začel sem se spraševati, koliko so barve na fotografij sploh pristne in koliko plod izbora filtrov ter "čaranja" z računalnikom, ipd. Pa da ne bo pomote. "Čaranje" in računalnik ne omenjam v istem stavku zaradi nevednosti, ampak zato ker je to moj poklic in presneto dobro poznam prednosti in pomanjkljivosti računalniske obdelave.
Drugo veliko prednost skiciranja pa vidim v času opazovanja objekta. Pri sebi sem namreč opazil, da prevec časa namenjam tehnični strani fotografije, premalo pa dejanskemu spoznavanju objekta. Namesto nadzorovanja sledenja, preprečevanja rosenja leč, zapisovanja časov osvetlitve, itd., bi raje več časa namenil spoznavanju objekta. Ogromno podrobnosti namreč pride na plano šele po 15- ali 30-minutnem opazovanju ISTEGA objekta.